Ad Pirum (rimska utrdba v katerem leži Gostilna Stara pošta)

Rimska utrdba Ad Pirum leži na najvišji točki (858 m) rimske ceste, ki je vodila iz Aquileie (Oglej) čez Hrušico v Emono (Ljubljana). Cesta je bila zgrajena v času cesarja Avgusta (27 pr.K. - 14), ko je bilo področje sedanje Slovenije vključeno v rimski imperij. Nadomestila je starejšo povezavo čez Ocro (Razdrto). lz Emone je tekla prek Celeie (Celje) in Poetovione (Ptuj) do Carnuntuma (Petronell pri Dunaju), to je do meje imperija na Donavi. Drugi krak te ceste je vodil iz Emone prek Neviodunuma (Drnovo pri Krškem) proti Balkanskemu polotoku in še dalje na vzhod. Na Hrušici je bila verjetno od 1.stoletja dalje poštna postaja, kjer je bilo mogoče menjavati konjsko vprego, od 2.stoletja dalje pa tudi stražna postojanka. V drugi polovici 3.stoletja je bila na Hrušici zgrajena utrdba (kastel). Večina najdb s Hrušice izvira iz tega časa in predvsem 4.stoletja, kar kaže na močno poselitev v tem obdobju. V času vse nevarnejših vpadov barbarov in bojev med vojskami različnih cesarskih kandidatov je imela Hrušica ključni položaj, saj je varovala glavno cesto iz Balkana v ltalijo. Najverjetneje je bila tu stalna vojaška posadka. Hrušica je bila vključena v julijsko alpski obrambni sistem, ki je varoval Italijo potem, ko obramba na mejah imperija ni več zadostovala. Obsegal je prostor med mesti Tergeste (Trst, Trieste), Tarsatica (Reka,Rijeka), Emona (Ljubljana) in Forum Iuli (Čedad, Cividale). Varoval je območje, kjer je prehod iz Panonije in Balkanskega polotoka v Italijo najlažji. To ozemlje so imenovali Alpes Iuliae (Julijske Alpe), zato se je obrambno območje imenovalo claustra Alpium Iuliarum. Sestavljali so ga - delno v več pasovih - zaporni zidovi, utrdbe (velike, npr. Castra - Ajdovščina, Ad Pirum - Hrušica, Nauportus - Vrhnika in manjše, npr. Lanišče, vidno ob cesti približno 5 km vzhodno od Hrušice) in preže. Razporejeni so bili povsod tam, kjer je bil možen prehod v Italijo. Tloris kastela je prilagojen zemljišču in je nepravilne ovalne oblike. Dolg je 250 m, širok do 75 m. Obdaja ga 2,7 m široko obzidje, ki je bilo visoko okrog 8 m. Utrjeno je bilo s stolpi. S prečnim zidom, skozi katerega je bil narejen ozek prehod, je kastel razdeljen na spodnji in zgornji del. Slednji je lahko rabil za taktični umik v stiski, za šotorišče ali živinsko stajo. V spodnjem delu utrdbe so bili poštna postaja, vojaške barake in cisterna. Cesta Aquileia - Emona je prečkala spodnji del kastela v smeri zahod – vzhod. Vzhodni vhod v utrdbo sta ščitila dva približno 10 m visoka stolpa. V skalnih tleh so še ohranjeni sledovi tečajev vrat, s katerimi je bilo mogoče vhod zapreti. Zahodni vhod ni raziskan, ker so nad njim novodobne stavbe. Dosedanje raziskave kažejo, da je bil hrušiški kastel verjetno opuščen okrog leta 400, morda po bitki pri Ajdovščini leta 394, v kateri je cesar Teodozij premagal uzurpatorja Evgenija ali morda ob pohodu Alarikovih Zahodnih Gotov v Italijo leta 401. Promet čez Hrušico se je nadaljeval najmanj do konca 6 stoletja. Zgodnjesrednjeveško obdobje na Hrušici je slabo poznano. Med 12. in 14.stoletjem je bila v opuščenem kastelu zgrajena cerkev, posvečena sv.Jedrti, zavetnici popotnikov Najpozneje v tem času je stara rimska magistrala zopet oživela. Od 17 stoletja do dograditve železnice Ljubljana - Trst sredi 19.stoletja je po njej potekala redna poštna zveza med Gorico in Ljubljano. Stavba sedanjega gostišča na Hrušici je bila v tem času poštna postaja, pozneje pa lovska koča goriške grofovske družine Lanthieri. Janez Vajkard Valvasor (1641-1693) je v Slavi vojvodine Kranjske (Die Ehre Deß Hertzogthums Crain 1689) opisal pot prek Hrušice in tamkajšno poštno postajo ki jo je upodobil tudi na bakrorezu.

Rimska utrdba na Lanišču (Kratka oznaka: Pozno-antična rimska utrdba)

Ime kraja Logatec je povzeto po rimskem Longaticumu, naselitev Logatca pa lahko postavimo že pred rimsko-antično dobo. Staroselci so bili pleme Tavriskov, ki so poseljevali osrednjo Slovenijo s središčem na Vrhniki. Zaradi odkritja zlata na Tavriščanskem ozemlju so Rimljani zlomili oblast Tavriskov in Noriki, ki so postali rimski zavezniki, so naselili to ozemlje vse do Postojnskih vrat. Ker je skozi Logatec vodila rimska cesta iz Emone proti Ogleju, je bilo naselje pomembna postojanka. V času preseljevanja narodov v 4. in 5. stoletju, so notranja nesoglasja in vdori barbarov začeli ogrožati rimski imperij. Zahodno-rimska vlada je začela graditi obrambni zid na alpski verigi od Ligurnije do Kvarnerja. Logatec je stal ob glavni cesti in je bil zaprt s tremi zaporednimi sklopi: vrhniškim, z zidom na območju kraja Gruden blizu Kalc in obrambnim pasom na območju postaje Hrušica (Ad Pirum). Od sredine 6. stoletja pa se je začelo poslovanjanje Balkanskega polotoka, nove domovine južnih Slovanov in za Logatec se domneva, da je rimski naselbini neposredno sledila slovanska. Struktura prebivalstva je bila večinoma kmečka. Zemlja, ki so jo obdelovali kmetje, ponavadi ni bila v njihovi lasti, temveč je bila last zemljiških gospodov-zakupnikov, ki niso živeli v samem kraju, njihovi podrejeni pa so skrbeli za njihovo posest. Logaško posestvo je od začetka 15. stoletja spadalo v sklop deželno knežjega posestva na Kranjskem in je z njim upravljal vicedom. Leta 1624 so ga v zakup dobili knezi Eggenbergi, za njimi pa so se zvrstili še drugi. Gospostvo je bilo razdeljeno na župe, najnižje gospodarsko upravne enote, ki so lahko obsegale več vasi. Na njihovem čelu je bil župan, ki je bil v službi zemljiškega gospoda in je bil posrednik med njim in kmeti ter je skrbel za pobiranje dajatev. Logatec, ki je stal ob pomembni trgovski poti Ljubljana-Trst, je bil primeren za naselitev in tako se je od 15. stoletja dalje začelo razvijati kajžarstvo. Večina prebivalstva je bila kmečkega porekla, vendar so se ukvarjali tudi z neagrarnimi dejavnostmi med katere je spadalo tovorništvo. Nov preporod v življenju Logatčanov je gotovo prinesel prihod železnice. Leta 1855 so odprli Južno železnico, z njo pa se je začela razvijati tudi lesna in druga trgovina. Z zemljiško odvezo leta 1848 so se stvari začele izboljševati, vendar so razlike med ljudmi ostale. Ko so leta 1879 razdelili logaške gozdove in pašnike, so postale razlike med kmeti in bajtarji še večje. Nekateri so si vendarle opomogli, tudi na račun kontrabantarstva z lesom. Na sam razvoj Logatca je močno vplivala prestavitev okrajnega glavarstva, sodnije in davkarije s Planine v Logatec leta 1875. Zaradi tega je prišlo veliko uradnikov z družinami in kraj je začel dobivati bolj mestno podobo. Požar na Čevici, ki je izbruhnil avgusta 1876. leta, pa je pripomogel k temu, da so zidane in z opeko prekrite hiše zamenjale slamnate. Med I. svetovno vojno je bilo v Logatcu veliko skladišč za oskrbo Soške fronte. Zaradi hitrejše dostave na bojišče so avstroogrski vojaki začeli graditi železniško progo Logatec-Črni vrh. Proga ni bila dokončana, o njej pa pričajo še vedno dobro ohranjeni železniški nasipi in predori, ki so v drugi svetovni vojni služili tudi kot zaklonišča. Razvoj industrije in intenzivno priseljevanje v letih 1961-1991 je potrojilo število prebivalstva, ter vplivalo na intenzivno blokovsko in individualno pozidavo kraja.
Pozno antična utrdba (burgus) leži na zahodnem robu Male Hrušice nekaj metrov nad nekdanjo traso rimske ceste Aquilieia-Emona, ki je na tem odseku še dobro vidna. Obrambni stolp, ki ima dimenzije 19,60 x 19,70 je bil pozneje vključen v prvotni zaporni zid, ki se južno od stolpa vzpenja proti vrhu Srnjaka (918 m) v dolžini okoli 350 m. Potek zidu proti severu ni ugotovljen, saj se teren pod trdnjavo strmo spušča proti globlji vrtači in verjetno zidu na tem mestu sploh niso gradili. Izkopavanja v letih 1961 - 1963 so pokazala, da je stražna postaja delovala aktivno v drugi polovici 4. stoletja le krajši čas, ker so vojaški spopadi med Magnom Maksimom in Teodozijem leta 388 botrovali njenemu uničenju. Utrdba na Lanišču je bila vključena v tretjo, zadnjo obrambno linijo. V njenem zaledju je stala le še štabna baza Ad Pirum z glavnino vojaških enot, ki so posredovale v kritičnih situacijah na ogroženih odsekih zapornih zidov. V takšnih trenutkih je pomembno vlogo odigral signalni sistem, ki je bil znotraj mogočnega obrambnega mehanizma Claustra Alpium luliarum zelo dobro organiziran. K temu so največ prispevale dobro izbrane dominantne lege, ki so olajševale nadzor ozemlja in medsebojnega obveščanja. V sklopu signalnega sistema lahko domnevamo obstoj kontrolno-signalnega stolpa na Orlovem griču (829 m), Kar zaenkrat dokazujejo samo ostanki antične keramike, ki je bila odkrita na tem mestu leta 1982. Stolp, ki je bil verjetno lesen, je bil vezni člen med utrdbo na Lanišču in trdnjavo Ad Pirum na Hrušici.

Hrušica

Hrušica je okrog 100 kvadratnih kilometrov velika, v osrčju neposeljena in z gozdom porasla visoka kraška planota med Trnovskim gozdom na severozahodu, Nanosom na jugozahodu, Postojnsko kotlino na jugu ter Notranjskim podoljem na vzhodu in severu. S strmimi pobočji se spušča proti severu in jugu, od Nanosa jo ločujeta suha Črnjavška dolina in zgornji del podolja pri Podkraju. Le proti Trnovskemu gozdu ni izrazitejših višinskih razlik. Planoto sestavljajo kredni, jurski ter v južnem in jugovzhodnem delu triasni apnenec in dolomit tako imenovanega Hrušiškega nariva. Hotenjsko podolje in Planinsko polje na vzhodnem vznožju sta izoblikovana v delu Idrijske prelomne cone, na zahodu pa je imel odločilno vlogo v oblikovanju površja Predjamski prelom, po katerem poteka že omenjena Črnjavška dolina. Ob obeh glavnih prelomih v dinarski smeri in ob več manjših prečnih prelomih je planota razlomljena in različno visoko dvignjena. Kamnito površje je močno zakraselo in razčlenjeno. Med vrtačami in večjimi doli se vzpenjajo številni kopasti vrhovi z nadmorsko višino med 950 in 1000 metri. Najvišja vzpetina je 1275 metrov visoka Srednja gora, najbolj vpadljiv vrh pa je Sv. Lovrenc ali Gora (1019 m) severno nad krajem Studeno v Podgori na Postojnskem. Na planoti in njenem obrobju je mnogo kraških jam. Prevladujejo enostavna brezna, med katerimi je najgloblje 183 metrov globoko Brezno na ledeniški poti. V številnih ledenicah so v preteklosti sekali led. V Breznu za Hramom so odkrili jamsko mleko, ki je v slovenskih jamah redek pojav. Padavin je sicer manj kot na sosednjih Trnovskem gozdu in Nanosu, a je namočenost še vedno velika. Kljub temu je planota povsem brez površinskih vod. Manjši studenci so le na obrobju, v povirju potoka Bele, na manjših flišnih zaplatah pri Podkraju, na Vodicah in ob vznožju Streliškega vrha (1265 m). V kraški masiv Hrušice ponikajo Lokva, Belščica in drugi manjši potoki, ki pritečejo s flišne Spodnje Pivke. Njihova in padavinska voda odtekajo podzemno v kraške izvire Vipave, Idrijce in Ljubljanice. Hrušico poraščajo dinarski jelovo-bukovi gozdovi. Planota velja za enega večjih sklenjenih gozdnih predelov v Sloveniji, le na južni strani so na dolomitnih pobočjih Podgore izkrčeni prostrani travniki in pašniki. Za lažje spravilo lesa je planota prepredena z gostim omrežjem gozdnih cest. Nekoč je bilo ob gozdarjenju pomembno tudi oglarstvo. Na Hrušici je le nekaj samotnih domačij nad Podkrajem (naselje je na stičišču Hrušice, Nanosa in Trnovskega gozda) in gozdarski zaselek Hrušica ob nekoč zelo pomembni rimski cesti; po njeni trasi je zdaj speljana najkrajša povezava med Logatcem in Vipavo. V zaselku so muzej rimskih zapornih zidov (Claustra Alpium Iuliarum), utrdbe in poštna postojanka Ad Pirum, po kateri je dobil ime ne le zaselek, ampak cela planota. Med svetovnima vojnama je Hrušica spadala k Italiji. Zaradi lege ob državni meji so Italijani na njej gradili vojaške ceste in tu postavili številne bunkerje, podzemna skladišča in kasarne.
Hrušica, kastel in rimska utrdba, imenovana Ad Pirum. V poznejšem času je bila tu tudi poštna postaja, danes pa je v hiši prijetno gostišče z manjšo arheološko zbirko iz rimskega obdobja.
Rimska utrdba Hrušica (Ad Pirum) leži na najvišji točki rimske ceste, ki je vodila iz Ogleja v Ljubljano. Na Hrušici je bila verjetno od 1. stoletja dalje poštna postaja, od 2. stoletja naprej pa tudi stražna postojanka. V drugi polovici 3. stoletja je bila tu zgrajena utrdba (kastel). Utrdba je bila dolga 250 in široka 75 metrov. Obdajalo jo je 2,7 metra široko obzidje, ki je bilo visoko okrog 8 metrov. Vzhodni vhod v utrdbo sta ščitila dva približno 10 metrov visoka stolpa. V skalnih tleh so še ohranjeni sledovi tečajev vrat, s katerimi je bilo mogoče vhod zapreti